Ko ljudje pomislijo na ravnanje s trdnimi odpadki, ga verjetno povezujejo z odlaganjem smeti na odlagališča ali sežiganjem. Čeprav takšne dejavnosti predstavljajo pomemben del procesa, je pri ustvarjanju optimalnega integriranega sistema ravnanja s trdnimi odpadki (ISWM) vključenih več elementov. Na primer, tehnike obdelave zmanjšujejo količino in strupenost trdnih odpadkov. Ti koraki jih lahko spremenijo v bolj primerno obliko za odstranjevanje. Metode obdelave in odstranjevanja odpadkov se izberejo in uporabljajo glede na obliko, sestavo in količino odpadnih materialov.
Tukaj so glavne metode ravnanja z odpadki in njihovega odstranjevanja:
Termična obdelava
Termična obdelava odpadkov se nanaša na procese, ki uporabljajo toploto za obdelavo odpadnih materialov. Sledi nekaj najpogosteje uporabljenih tehnik termične obdelave odpadkov:
Sežiganje je eden najpogostejših načinov obdelave odpadkov. Ta pristop vključuje zgorevanje odpadnega materiala v prisotnosti kisika. Ta metoda termične obdelave se pogosto uporablja kot sredstvo za pridobivanje energije za elektriko ali ogrevanje. Ta pristop ima več prednosti. Hitro zmanjša količino odpadkov, zmanjša stroške prevoza in zmanjša škodljive emisije toplogrednih plinov.
Uplinjanje in piroliza sta dve podobni metodi, ki razgrajujeta organske odpadne snovi tako, da odpadke izpostavita nizki količini kisika in zelo visoki temperaturi. Piroliza ne uporablja kisika, medtem ko uplinjanje v procesu omogoča zelo majhno količino kisika. Uplinjanje je ugodnejše, saj omogoča proces gorenja, da pridobi energijo, ne da bi pri tem onesnaževal zrak.
Odprto sežiganje je zastarela termična obdelava odpadkov, ki je okolju škodljiva. Sežigalnice, ki se uporabljajo v takšnem postopku, nimajo naprav za nadzor onesnaževanja. Izpuščajo snovi, kot so heksaklorobenzen, dioksini, ogljikov monoksid, trdni delci, hlapne organske spojine, policiklične aromatske spojine in pepel. Žal to metodo še vedno izvajajo številni lokalni organi po vsem svetu, saj ponuja poceni rešitev za trdne odpadke.
Odlagališča odpadkov in deponije
Sanitarna odlagališča predstavljajo najpogosteje uporabljeno rešitev za odstranjevanje odpadkov. Ta odlagališča so namenjena odpravljanju ali zmanjševanju tveganja za okolje ali javno zdravje zaradi odlaganja odpadkov. Ta območja se nahajajo tam, kjer zemljišča delujejo kot naravni blažilniki med okoljem in odlagališčem. Območje odlagališča je lahko na primer sestavljeno iz glinenih tal, ki so precej odporna na nevarne odpadke, ali pa je značilno, da ni površinskih voda oziroma je podtalnica nizka, kar preprečuje tveganje onesnaženja vode. Uporaba sanitarnih odlagališč predstavlja najmanjše tveganje za zdravje in okolje, vendar so stroški vzpostavitve takšnih odlagališč v primerjavi z drugimi metodami odstranjevanja odpadkov v primerjavi z drugimi metodami odstranjevanja odpadkov.
Nadzorovana odlagališča so bolj ali manj enaka sanitarnim odlagališčem. Ta odlagališča izpolnjujejo številne zahteve za sanitarna odlagališča, vendar jim lahko ena ali dve manjkata. Takšna odlagališča imajo lahko dobro načrtovano zmogljivost, vendar nimajo načrtovanja celic. Morda ni ali je delno upravljano s plini, ni osnovnega vodenja evidenc ali je redno pokrivanje zagotovljeno.
Bioreaktorska odlagališča so rezultat nedavnih tehnoloških raziskav. Ta odlagališča uporabljajo vrhunske mikrobiološke procese za pospešitev razgradnje odpadkov. Nadzorna značilnost je nenehno dodajanje tekočine za vzdrževanje optimalne vlage za mikrobno razgradnjo. Tekočina se dodaja z recirkulacijo izcedne vode z odlagališča. Kadar količina izcedne vode ni zadostna, se uporabljajo tekoči odpadki, kot je blato iz čistilnih naprav.
Bioremediacija
Bioremediacija uporablja mikroorganizme za razgradnjo in odstranjevanje onesnaževal iz onesnaženih tal ali vode. Pogosto se uporablja za čiščenje razlitij nafte, industrijskih odpadnih voda in drugih oblik onesnaženja. Pogosta je za onesnažena območja in nekatere vrste nevarnih odpadkov.
Kompostiranje je še ena najpogosteje uporabljena metoda odstranjevanja ali obdelave odpadkov, ki je nadzorovana aerobna razgradnja organskih odpadnih snovi z delovanjem majhnih nevretenčarjev in mikroorganizmov. Najpogostejše tehnike kompostiranja vključujejo statično kompostiranje na kupih, kompostiranje proti škodljivcem, kompostiranje v redih in kompostiranje v posodah.
Anaerobna digestija prav tako uporablja biološke procese za razgradnjo organskih snovi. Anaerobna digestija pa za razgradnjo odpadnih snovi uporablja okolje brez kisika in bakterij, medtem ko mora kompostiranje imeti zrak, da se omogoči rast mikrobov.
Pri izbiri ustrezne metode obdelave in odstranjevanja odpadkov je bistveno upoštevati posebne značilnosti odpadkov, okoljske predpise in lokalne razmere. Za učinkovito obravnavo različnih tokov odpadkov se pogosto uporabljajo integrirani sistemi ravnanja z odpadki, ki združujejo več metod. Poleg tega imata ključno vlogo pri trajnostnem ravnanju z odpadki ozaveščenost javnosti in sodelovanje pri prizadevanjih za zmanjšanje količine odpadkov in recikliranje.
Čas objave: 20. dec. 2023