Ko ljudje razmišljajo o ravnanju s trdnimi odpadki, jih verjetno povezujejo s smeti, ki se odlagajo na odlagališčih ali sežigajo. Medtem ko so takšne dejavnosti pomemben del procesa, je pri ustvarjanju optimalnega integriranega sistema ravnanja s trdnimi odpadki (ISWM) vključenih več elementov. Na primer, tehnike obdelave zmanjšujejo količino in strupenost trdnih odpadkov. Ti koraki ga lahko spremenijo v bolj priročno obliko za odlaganje. Načini obdelave in odstranjevanja odpadkov so izbrani in uporabljeni glede na obliko, sestavo in količino odpadnih snovi.
Tukaj so glavni načini obdelave in odstranjevanja odpadkov:
Termična obdelava
Termična obdelava odpadkov se nanaša na postopke, ki uporabljajo toploto za obdelavo odpadnih materialov. Sledi nekaj najpogosteje uporabljenih tehnik termične obdelave odpadkov:
Sežiganje je ena najpogostejših obdelav odpadkov. Ta pristop vključuje zgorevanje odpadnega materiala v prisotnosti kisika. Ta metoda toplotne obdelave se običajno uporablja kot sredstvo za pridobivanje energije za elektriko ali ogrevanje. Ta pristop ima več prednosti. Hitro zmanjša količino odpadkov, zmanjša transportne stroške in zmanjša emisije škodljivih toplogrednih plinov.
Uplinjanje in piroliza sta dve podobni metodi, ki razgrajujeta organske odpadne materiale z izpostavljanjem odpadkov majhnim količinam kisika in zelo visoki temperaturi. Piroliza ne uporablja popolnoma nič kisika, medtem ko uplinjanje omogoča zelo nizko količino kisika v procesu. Uplinjanje je ugodnejše, saj omogoča, da proces gorenja pridobi energijo brez onesnaževanja zraka.
Odprto sežiganje je stara toplotna obdelava odpadkov, ki je okolju škodljiva. Sežigalnice, ki se uporabljajo pri takem procesu, nimajo naprav za nadzor onesnaževanja. Sproščajo snovi, kot so heksaklorobenzen, dioksini, ogljikov monoksid, trdni delci, hlapne organske spojine, policiklične aromatske spojine in pepel. Na žalost to metodo še vedno uporabljajo številne lokalne oblasti po vsem svetu, saj ponuja poceni rešitev za trdne odpadke.
Odlagališča in odlagališča
Sanitarna odlagališča so najpogosteje uporabljena rešitev za odlaganje odpadkov. Ta odlagališča so zaželena za odpravo ali zmanjšanje tveganja nevarnosti za okolje ali javno zdravje zaradi odlaganja odpadkov. Ta območja se nahajajo tam, kjer značilnosti zemljišča delujejo kot naravni blažilniki med okoljem in odlagališčem. Območje odlagališča je lahko na primer sestavljeno iz ilovnate zemlje, ki je precej odporna na nevarne odpadke ali pa je zanjo značilna odsotnost površinskih vodnih teles ali nizka podzemna voda, kar preprečuje tveganje onesnaženja vode. Uporaba sanitarnih odlagališč predstavlja najmanjše tveganje za zdravje in okolje, vendar je strošek vzpostavitve takšnih odlagališč sorazmerno višji od drugih načinov odstranjevanja odpadkov.
Nadzorovana odlagališča so bolj ali manj enaka sanitarnim odlagališčem. Ta odlagališča izpolnjujejo številne zahteve za sanitarno odlagališče, vendar morda manjkata ena ali dve. Takšna odlagališča imajo lahko dobro načrtovano zmogljivost, ne pa tudi načrtovanja celic. Upravljanje s plinom, osnovno vodenje evidence ali redno kritje morda ni ali je delno.
Bioreaktorska odlagališča so rezultat novejših tehnoloških raziskav. Ta odlagališča uporabljajo vrhunske mikrobiološke procese za pospešitev razgradnje odpadkov. Nadzorna funkcija je nenehno dodajanje tekočine za vzdrževanje optimalne vlažnosti za prebavo mikrobov. Tekočina se doda s ponovnim kroženjem izcedne vode z odlagališča. Kadar količina izcedne vode ni ustrezna, se uporabijo tekoči odpadki, kot je blato iz čistilnih naprav.
Bioremediacija
Bioremediacija uporablja mikroorganizme za razgradnjo in odstranjevanje onesnaževal iz onesnažene zemlje ali vode. Pogosto se uporablja za čiščenje razlitja nafte, industrijske odpadne vode in drugih oblik onesnaženja. Običajno za onesnažena mesta in nekatere vrste nevarnih odpadkov.
Kompostiranje je še ena najpogosteje uporabljena metoda odstranjevanja ali obdelave odpadkov, ki je nadzorovana aerobna razgradnja organskih odpadnih materialov z delovanjem majhnih nevretenčarjev in mikroorganizmov. Najpogostejše tehnike kompostiranja vključujejo kompostiranje s statičnim kupom, kompostiranje s škodljivci, kompostiranje v valovih in kompostiranje v posodah.
Anaerobna presnova uporablja tudi biološke procese za razgradnjo organskih materialov. Anaerobna presnova pa za razgradnjo odpadnega materiala uporablja okolje brez kisika in bakterij, kjer mora imeti kompost zrak, da omogoči rast mikrobov.
Pri izbiri ustreznega načina obdelave in odstranjevanja odpadkov je bistveno upoštevati posebne značilnosti odpadkov, okoljske predpise in lokalne razmere. Za učinkovito obravnavanje različnih tokov odpadkov se pogosto uporabljajo integrirani sistemi ravnanja z odpadki, ki združujejo več metod. Poleg tega imata ozaveščenost javnosti in sodelovanje pri prizadevanjih za zmanjšanje odpadkov in recikliranje ključno vlogo pri trajnostnem ravnanju z odpadki.
Čas objave: 20. december 2023