Ko ljudje razmišljajo o ravnanju s trdnimi odpadki, ga verjetno povežejo s smeti, ki jih odlagajo na odlagališča ali sežgajo. Medtem ko takšne dejavnosti predstavljajo pomemben del procesa, so v ustvarjanje optimalnega integriranega sistema za upravljanje trdnih odpadkov (ISWM) vključeni različni elementi. Na primer, tehnike zdravljenja delujejo tako, da zmanjšajo količino in toksičnost trdnih odpadkov. Ti koraki ga lahko spremenijo v bolj priročno obliko za odstranjevanje. Metode čiščenja in odstranjevanja odpadkov so izbrane in uporabljene na podlagi oblike, sestave in količine odpadnih materialov.
Tu so glavne metode čiščenja in odstranjevanja odpadkov:
Toplotno zdravljenje
Obdelava toplotnih odpadkov se nanaša na procese, ki uporabljajo toploto za zdravljenje odpadnih materialov. Sledijo nekatere najpogosteje uporabljene tehnike čiščenja toplotnih odpadkov:
Sežiganje je eno najpogostejših obdelav odpadkov. Ta pristop vključuje zgorevanje odpadnih materialov v prisotnosti kisika. Ta metoda toplotne obdelave se običajno uporablja kot sredstvo za obnovo energije za elektriko ali ogrevanje. Ta pristop ima več prednosti. Hitro zmanjša količino odpadkov, zmanjša stroške prevoza in zmanjša škodljive emisije toplogrednih plinov.
Uplinjanje in piroliza sta dve podobni metodi, obe, ki razgrajujeta organske odpadke z izpostavljanjem odpadkov nizki količini kisika in zelo visoke temperature. Piroliza ne uporablja popolnoma nobenega kisika, medtem ko uplinjanje omogoča zelo nizko količino kisika v procesu. Uplinjanje je ugodnejše, saj omogoča, da se postopek gorenja povrne energije, ne da bi povzročil onesnaževanje zraka.
Odprto kurjenje je zapuščena obdelava toplotnih odpadkov, ki je okolju škodljiva. Sežigalniki, ki se uporabljajo v takšnem postopku, nimajo naprav za nadzor onesnaževanja. Sproščajo snovi, kot so heksaklorobenzen, dioksini, ogljikov monoksid, delce, hlapne organske spojine, policiklične aromatične spojine in pepel. Na žalost to metodo še vedno izvajajo številne lokalne oblasti na mednarodni ravni, saj ponuja poceni rešitev trdnih odpadkov.
Odlagališča in odlagališča
Sanitarna odlagališča zagotavljajo najpogosteje uporabljeno rešitev za odstranjevanje odpadkov. Ta odlagališča so želena odpraviti ali zmanjšati tveganje za nevarnosti za okolje ali javno zdravje zaradi odstranjevanja odpadkov. Ta mesta se nahajajo, kjer značilnosti zemljišč delujejo kot naravni medpomnilniki med okoljem in odlagališčem. Na primer, območje odlagališča je lahko sestavljeno iz glinenih zemljih, ki je precej odporna na nevarne odpadke ali pa je značilna odsotnost teles površinskih vodnih teles ali nizka vodna miza, kar preprečuje tveganje za onesnaževanje vode. Uporaba sanitarnih odlagališč predstavlja najmanj zdravstveno in okoljsko tveganje, vendar so stroški vzpostavitve takšnih odlagališč sorazmerno višji od drugih metod odstranjevanja odpadkov.
Nadzorovana smetišča so bolj ali manj enaka sanitarnim odlagališča. Ta odlagališča so v skladu s številnimi zahtevami za sanitarno odlagališče, vendar morda nimajo enega ali dveh. Takšna odlagališča imajo lahko dobro načrtovano zmogljivost, vendar brez načrtovanja celic. Morda ni ali delnega upravljanja plina, osnovnega vodenja evidenc ali redne pokritja.
Odlagališča bioreaktorja so rezultat nedavnih tehnoloških raziskav. Ta odlagališča uporabljajo vrhunske mikrobiološke procese za pospešitev razgradnje odpadkov. Krmilna funkcija je neprekinjeno dodajanje tekočine za ohranjanje optimalne vlage za mikrobno prebavo. Tekočina se doda s ponovno kroženjem izcedne vode na odlagališču. Kadar količina izcedne vode ni primerna, se uporabljajo tekoči odpadki, kot je blato odplak.
Bioremediacija
Bioremediacija uporablja mikroorganizme za razčlenitev in odstranjevanje onesnaževal iz onesnaženih tal ali vode. Pogosto se uporablja za zdravljenje razlitja nafte, industrijske odpadne vode in drugih oblik onesnaževanja.
Kompostiranje je še ena najpogosteje uporabljena metoda odstranjevanja odpadkov ali čiščenja, ki je nadzorovana aerobna razgradnja organskih odpadnih materialov z delovanjem majhnih nevretenčarjev in mikroorganizmov. Najpogostejše tehnike kompostiranja vključujejo statično kompostiranje kupcev, kompostiranje s škodljivci, kompostiranje na vetrovki in kompostiranje v živalih.
Anaerobna prebava uporablja tudi biološke procese za razgradnjo organskih materialov. Anaerobna prebava pa uporablja okolje brez kisika in bakterij, da razgradi odpadni material, kjer mora imeti kompostiranje zrak, ki omogoča rast mikrobov.
Ključnega pomena je upoštevati posebne značilnosti odpadkov, okoljskih predpisov in lokalnih pogojev pri izbiri ustrezne metode čiščenja in odstranjevanja odpadkov. Integrirani sistemi za ravnanje z odpadki, ki združujejo več metod, so pogosto uporabljeni za učinkovito obravnavo raznolikih tokov odpadkov. Poleg tega imata ozaveščenost javnosti in sodelovanje pri zmanjševanju odpadkov in recikliranja ključno vlogo pri trajnostnem ravnanju z odpadki.
Čas objave: dec-20. 20123